Jorney

9te mesechini se poznavaa vo dalechinata, krugovite na sonceto mu go pokazhuvaa patot kon nebidninata... Negovata nametka sozdavashe prazen zvuk vo praznata tundra. Zvuk na r'skot, nezhen poznat rev. Zlatniot oklup pochna da krcka so poznat zvuk. Grino, negoviot veren sopatnik, nezhno mu ja lizheshe rakata, kako samiot da sakashe da trgne vo nepoznatato. So eden poteg se kachi na negovit zlaten tron. So sporo dvizhenje trgnaa. Nezhniot rozev veter ja branuvashe negovta kosa. Nemina mnogu vreme koga gi vide prvite znaci na odamna zagubenata civilizacija. Ogromnite statuti pokrieni so nuklearniot sneg nemo svedochea za arogantnosta na negoviot vid. Ostana samo Toj, posledniot. Isplazheniot da se soochi so realnosta navreme se beshe zasolnil vo astralnata sfera koja go shtiteshe od sekoe zemno vlijanie, duri go shtiteshe od negovitot, barem kako sto porano misleshe, chuvstvata i emociite. No sega nauchi kako da gi koristi. Emocionalno evoluira i pronajde nachin da ja razvie svojata telepatija i telekineza.;